Ovčarska lupljivka - Sullius granulatus

Precej čvrst in prožen klobuk je sprva polkrožno stožčast, pozneje izbočen in na koncu razprt; rob je pri mladih gobah podvihan, pozneje se zaviha navzgor. Gladko, bleščečo se in sluzavo lepljivo kožico zlah­ka olupimo s klobuka. Zelo trd in čvrst bet je valjast in neko­liko ukrivljen. Zgornji del beta pokrivajo drobna rumena ali rjavo rdečkasta zrnca. Majhne in oglate luknjice izločajo drobne mlečne kapljice, ki po­sušene tvorijo rjavkast poprh. Cevke so kratke, pritrjene na bet ali porasle po njem. Nežno in mehko meso na zraku ne spremeni barve, ima prijeten vonj po gobah in sladkoben okus.

VARIABILNOST: Klobuk je lahko obarvan v različnih odtenkih okraste, rumenka­sto rjave in rdečkasto rjave barve. Zrnca na betu so pri mladih gobah svetlo ru­mena, pozneje postanejo rjavkasta. Luknjice so sprva bledo rumene, pozneje žvepleno rumene. Cevke so rumenkaste ali zelenkaste.

RASTIŠČE: Raste med travo v borovih gozdovih, na gozdnih jasah in ob robu gozda, posebno na apnenčastih tleh; ob ugodnih vremenskih razmerah tudi večkrat na leto.

ČAS RASTI: Poleti in jeseni.

PODOBNE VRSTE: Zelo podobna je brezobročni lupljivki (Suillus collinitus), pri kateri pa se iz luknjic ne izločajo kapljice.

SOPOMENKE: Boletus cir­cinatus, B. granulatus, Ixocomus granulatus; slinavka.

OPOZORILO: Užitne in okusne so le mla­de, nezrele gobe. Stare gobe so težko prebavljive in včasih povzročajo neprijet­ne prebavne motnje z drisko. Pred upo­rabo odstranimo slu­zasto kožico s klo­buka. Pri tem si roke zavarujemo z rokavi­cami, saj se obarva­na sluz sicer trdovrat­no oprime prstov. Lahko pa gobo za nekaj minut namočimo v vodo, da sluz odstopi, in vodo zavržemo.

Ovčarska lupljivka