Sivi lupinar - Amanita vaginata

Sprva stožčast in pozneje vedno bolj razprt klobuk ima pogosto kopasto os­redje; obrobje je v začet­ku žarkasto nažlebljeno, kasneje močno nabraz­dano. Kožica je gladka in bleščeča se. Dolg in vitek bet je spodaj le rahlo za­debeljen. obdaja ga       kož­nata nožnica. Obročka skoraj nikoli ni. Beli lističi so široki, razmaknjeni in ob betu prosti. Nežno in vlaknato belo meso je skoraj brez vonja in rahlo sladkobnega okusa.

VARIABILNOST: Klobuk je lahko zelo različno obarvan. Pri številnih različkih lupinarjev se barva spreminja od sive in oranžne do rdeče. Meso je svetlo rjavkaste do rumene barve. Tudi lističi imajo včasih ru­menkast odtenek.

RASTIŠČE: Zelo pogost je v gozdovih, na goličavah in travnikih; v nižinskem in hribovitem svetu.

ČAS RASTI: Poleti in jeseni.

PODOBNE VRSTE: Po barvi je zelo podoben zeleni mušnici, od katere se raz­likuje po drobno nagubanem obrobju klobuka in neodebeljenem dnišču. Svinčeno sivi lupinar je barvni različek sivega lupinarja. Ima stožčasto zvonast klobuk svetlo pepelnato sive barve, včasih z modrika­stimi odtenki. Na robu klo­buka, izrazito nažlebljenem do polovice površine, so po­gosto vidni beli ostanki jajča­ste ovojnice. Razmeroma vi­tek bet se v zgornjem delu še zoži in je belo sivkaste barve; dnišče obdaja visoka nožnica enake barve. Krhko in belo meso je brez vonja in okusa. Če ga dobro prekuhamo, je užiten in prijetnega okusa.

SOPOMENKE: Amanitopsis vaginata.

KULINARIČNA UPORABNOST: Sivi lupinar je dobra užitna goba, vendar ga moramo do­bro prekuhati; surov je škod­ljiv. 

Sivi lupinar