Vražji goban - Boletus satanas

Debel in čvrst, precej širok klobuk je pri mladih gobah pol­oblast, pozneje izbo­čen s podvihanim ro­bom in na koncu bolj ali manj razprt z moč­no valovitim robom. Kožica je drobno ža­metasta in zelo suha. Luknjice sodrobne in okrogle. Razmeroma kratke cevke so tanke in podolgovate, v bližini beta se zaokrožijo. Kratek in ob dnišču precej čokat bet je mesnat in trd, jajčaste ali hruškaste oblike in pokrit z mrežico, ki je tako gosta, da je videti rdeč. Mehko    in gobasto meso belo sivkaste barve ima neprijeten vonj in slad­kast okus.

VARIABILNOST: Klobuk je zelo spremenljive barve. Lahko je sivo belkast do svinčeno siv, rumenkast in včasih celo olivno zelenkast, zelo pogosto z velikimi rumeno rožnatimi ali zelenkastimi lisami. Bet je pri vrhu rumen, na sredini rdeč, dnišče je rumeno rjavkasto. Če s prsti pritisnemo nanj, se obarva modrikasto. Mrežica je po navadi temno rdeča, lahko pa je tudi bela ali olivno zelena. Luknjice so sprva rumene, pozneje živo rdeče ali oranžne. Cevke so lahko ru­mene do zelenkaste, na vtisnini se obarvajo modro zelenkasto. Belkasto meso na prerezu najprej rahlo pomodri, a v zelo kratkem času znova zbledi.

RASTIŠČE: Raste v listnatih gozdovih na apnenčastih tleh, predvsem pod buk­vami in hrasti rad ima tople lege.

ČAS RASTI: Pozno poleti in jeseni.

PODOBNE VRSTE: Po barvi klobuka ga zamenjujejo z bledičnim in leponogim gobanom, ki sta zaradi grenkega okusa neužitna, pa tudi z nekaterimi drugimi gobani z rdečo trosovnico, kot je neužitni škrlatni goban.

NEVARNOST: Vražji goban sicer ni tako nevaren, kot bi lahko sklepali po imenu, vendar je edini zares strupeni goban. Surov povzroča neustavljivo bruhanje kuhan pa neprijetne prebavne motnje. 

Vražji goban