Zelena mušnica - Amanita phalloides

Sprva stožčast, pozneje sploščen klobuk je najpogosteje sivo do oliv­no zelene barve. Pokriva ga lepljiva kožica s temnejšimi, žarkasto po­tekajočimi progami. Valjast bet ima gomoljasto odebeljeno dnišče, ki ga obdaja velika bela kožnata nožnica z loputasto natrganim robom. Dobro razvit bel kožnat obroček je gladek ali drobno naguban, po navadi ob­stojen, lahko pa drsi po betu. Lističi so različno dolgi, zelo gosti in beli z rahlim zelenkastim odtenkom. Meso je belo, čvrsto in vlaknato, skoraj brez vonja in rahlo kiselkastega oku­sa.

VARIABILNOST: Klobuk ima lahko najrazličnejše odtenke zelene barve, včasih je tudi rjav ali celo popolno­ma bel, kot npr. pri različku alba, ki nima značilnih žarkastih prog.

RASTIŠČE: Raste v nižinskem in hribovitem svetu, v mikorizi z različnimi drevesi, predvsem z bukvami in hrasti, ven­dar jo v alpskem svetu pogosto najdemo tudi pod iglavci. Pogosta je po vsej Sloveniji.

ČAS RASTI: Od poletja do pozne jeseni.

PODOBNE VRSTE: Zlahka jo je mogoče zamenjati z užitnima belim gozdnim kuk­makom in jajčasto mušnico. Glede na to, da je zelena mušnica smrtno nevarna goba, navajamo tudi nekatere, sicer ne tako zelo podobne vrste, ki bi pri neizkuše­nem gobarju utegnile vzbuditi sum. Gre predvsem za nekatere gobe iz rodu kolo­barnic (oranžno, zimsko, vretenasto) z zelenkastim klobukom; oranžni in vrete­nasti kolobarnici se vsekakor izognimo, zimska kolobarnica pa je okusna in užitna. Smrtno nevarni zeleni mušnici je zaradi barve zelo podobna tudi užitna zelenka­sta golobica, zato bodimo pri nabiranju slednje zelo previdni. 

Zelena mušnica

Mala zelena mušnica