Trepetlikov turek - Leccinum aurantiacum

Klobuk je sprva pol­oblast, pozneje blazina­sto izbočen in na koncu skoraj razprt, z gladko, včasih tudi žametasto površino; oranžno rjava kožica se preveša čez rob klobuka. Čvrst, raz­meroma dolg in krepak, zgoraj nekoliko ožji bet je belo sivkaste barve in pokrit z rdečkasto rjavimi luskami, raz­vrščenimi v podolžne vrste. Luknjice so zelo drobne, okrogle in stis­njene. Precej dolge cevke so tanke in na vtisnini skoraj gobaste. Pri mladih gobah jedr­nato, pozneje meh­kejše meso je prijetne­ga vonja in blagega okusa.

VARIABILNOST: Klobuk je lahko oranžne do rjave rdečkaste barve. Luknjice so sprva bele, pozneje sivkaste. Cevke so bele ali rumeno smetanaste. Meso je belkasto, na prerezu postane modro, rožnato ali vijoličasto. Med kuhanjem počrni

RASTIŠČE: Raste v listnatih gozdovih, zlasti pod trepetlikami, brezami, gabri topoli in bukvami.

ČAS RASTI: Od zgodnjega poletja do pozne jeseni.

PODOBNE VRSTE: Zelo podoben mu je lisičji turek (Leccinum vulpinum), ki pa raste le pod bori in smrekami.

SOPOMENKE: Boletus rufus, Boletus aurantiacus, Leccinum rufum; turek, turški goban.

KULINARIČNA UPO­RABNOST: Turek je do­bra užitna goba. Pred uporabo moramo odstra­niti cevkasto trosovnico, ki se sicer rada prilepi na nebo v ustih. 

Trepetlikov turek