Papagajska vlažnica - Hygrocybe psittecina

Klobuk: 1-4 cm, okroglo ali zvonasto vzbočen, nato zravnan in grbičast, na obrobju prosojno nažlebičen, gladek, sluzast, olivno zelen, proti robu pogosto svetlejši, citronasto rumen ali celo oranžen, pri starih gobah pogosto močno zbledi do bledo rumene ali bele barve.

Trosovnica: lističi debeli, redki, pri starejših gobah široki, trebušasti, pri­rasli, zelenkasti, prosti rob izrazito rumen. Trosni prah bel, trosi 8-9,5 x 4- 5,5 cm, elipsoidni.

Bet: 4-6 x 0,2-0,5 cm, valjast ali navzdol nekoliko zožen, zvijugan, gol, votel, močno lepljivo sluzast, v zgornjem delu olivno zelen do modrikasto zelen, proti vznožju rumenkast.

Meso: vodeno, skoraj stekleno, tanko, krhko, zelenkasto, brez vonja in okusa.

Čas rasti: od julija do oktobra.

Rastišče: na travnikih, pašnikih, gozdnih robovih, v svetlih gozdovih od nižin do visokogorskega pasu, ponavadi v večjem številu; pogosta.

Uporabnost: neužitna, predvsem zaradi debele sluzi, ki prekriva klobuk in bet.

Možnost zamenjave: olivno zelena barva klobuka in beta je dovolj zanesljiv znak za ločevanje papagajske vlažnice od ostalih vrst. Zamenjati pa jo uteg­nemo z zelenkasto rdečelistko, Entoloma incanum (Fr.) Gillet, ki ima rumeno zelen bet in sprva tudi bledo zelenkaste lističe. Njen klobuk pa je poloblast in kasneje v sredini nekoliko udrt (nikoli grbičast!), suh (nikoli sluzast!), rumeno ali olivno rjav. Bledo zelenkasti lističi postanejo zaradi dozorevajočih trosov rožnati. Meso smrdi po zažgani roževini. Je nekoliko strupena.

Medena Voščenka - Hygrophorus russula (Schff. ex Fr.) Ouel.

Klobuk: 4-15cm v premeru, mesnat, sprva izbočen s podvitim robom, pozneje sploščen z valovitim robom in vgreznjeno sredino, neenakomerno rožnato rdeče barve svežega mesa, na osredju prekrit z drobnimi kosmiči temnejše rdeče barve, površina nekoliko lepljiva, v suhem vremenu svetleča.

Trosovnica: lističi gosti in debeli, beli, pozneje rumenkasti z vinsko rdečimi pegami, pritrjeni k betu ali izrezani. Trosni prah bel.

Bet: 4-8 x 1-2 cm, čvrst, valjast, nekoliko upognjen, bel z vinsko rdečimi pegami, v gornjem delu drobno nakosmičen, poln.

Meso: čvrsto, belo, na prerezu in na dotik nekoliko pordeči, včasih grenkega okusa, neznačilnega vonja.

Čas rasti: od septembra do novembra.

Rastišče: nižinski listnat gozd (hrast, bukev), na apnenčastih tleh; raste v skupinah in risih, pogosta.

Uporabnost: užitna, pred pripravo moramo pokusiti vsako gobo posebej in izločiti grenke primerke.

Možnost zamenjave: podobna ji je manjša pordečela polževka, Hygrophorus erubescens Fr., s klobu kom (4 -1 O cm) svetlejše belorožnate barve, ki je ves prekrit z drobnimi kosmiči temnejše vinsko rdeče barve. Belo meso na prerezu ne pordeči, temveč porumeni. Raste v višjih legah pod iglavci. Ker je zelo grenkega okusa, ni užitna.

Švicarski Polžar - Chroogomphus helveticus ssp. tatrensis (Pilat) Kuthan et Sing.

Klobuk: 4-8cm v premeru, kroglasto izbočen, s suho dlakavo površino, ni sluzav; klobuk, trosovnica in bet so enake oranžno do opekasto rdeče rjave barve.

Trosovnica: lističi redki, razvejičeni, prirasli in poraščeni po betu, enake barve kot klobuk, pri mladi gobi trosovnica prekrita s tanko kopreno. Trosni prah temno rjav.

Bet: 1-7 x 1-2 cm, razmeroma vitek, poln, spodaj ožji, z dlakavo površino, vlakna na površini so debelejša kot običajno, enake barve kot klobuk.

Meso: oranžne barve, le na dnu beta rumeno, prijetnega okusa, neznačilnega vonja.

Čas rasti: od avgusta do novembra.

Rastišče: višinski smrekov gozd; pri nas ni pogost. Uporabnost: užitna goba srednje kvalitete.

Možnost zamenjave: podoben mu je bakreno rdeči polžar, Chroogomphus rutilus (Schiff. ex Fr.) O K. Mill., ki je v naših krajih razmeroma bolj pogost. Mlada goba je po klobuku in betu sluzava in cela bakreno rdeče barve, medtem ko je švicarski polžar po klobuku in betu vedno prekrit s suhimi vlakni, nikoli ni sluzast in je bolj oranžne barve.

Oljkova Goba, Oljkov Likvar - Omphalotus olearius (D.C. ex Fr.) Sing.

Klobuk: 6-12cm v premeru, mesnat, sprva izbočen, pozneje sploščen in v sredini vdrt, s suho, vlaknato površino, rumeno oranžen, stare gobe, zlasti premočene ali posušene, so temno rjave.

Trosovnica: lističi zelo gosti, različno dolgi, poraščeni po betu, oranžni, pozneje zaradi belega trosnega prahu svetlejši. Tkivo nad lističi v temi luminiscira.

Bet: 5-15 x 0,9-2,5cm, razmeroma dolg, oranžne barve, poln, trd, podolžno vlaknat, navadno ukrivljen in pri dnu tanjši, kadar rastejo gobe v šopu.

Meso: čvrsto, rumeno, z vonjem po lesu, premočeno ali posušeno je temno rjave. Pri kuhanju se voda obarva temno rjavo.

Čas rasti: od julija do novembra, v Primorju tudi pozimi.

Rastišče: značilne oranžne oblike rastejo ob vznožju oljk, bolj pogoste so v Istri in Primorju; svetlejše barve so gobe, ki rastejo ob kostanjih, hrastih in bukvah, in sicer vedno v šopih iz debla ali iz korenin. V osrednji Sloveniji 

je skoraj ni.

Uporabnost: ni užitna, strupena, povzroča prebavne motnje, tudi če je kuhana ali pečena.

Možnost zamenjave: največkrat pride do zastrupitev zaradi podobnosti z navadno lisičko, Cantharellus cibarius Fr., ki na spodnji strani klobuka nima lističev, temveč letvice; klobuk je po obliki sicer podoben, vendar ni oranžen kot pri oljkovi gobi, pač pa v različnih odtenkih rumen kot rumenjak. Poleg tega lisičke ne rastejo v šopih ob drevesih, temveč iz zemlje, posamezno ali v skupinah.

Trepetlikov Turek - Leccinum aurantiacum (Bull. ex Fr.) S. F. Gray

Klobuk: 6-20cm v premeru, mesnat, pri mladi gobi dolgo poloblast, oranžne do opekasto rdeče barve, z žametno površino, povrh nje kožica visi pri mladi gobi dolgo čez rob klobuka.

Trosovnica: siva, kratke cevke z belimi luknjicami pri mladi gobi se pozneje podaljšajo. Trosni prah rjav.

Bet: 8-20 x 1-2,5 cm, čvrst, razmeroma dolg in krepak, zgoraj ožji, poln, prekrit z belimi, navzgor obrnjenimi kosmiči, ki postanejo pozneje rjavi.

Meso: belo, v klobuku mehko, v betu pod površino vlaknato, na prerezu postane najprej rožnato sivo, nato črno, prijetnega vonja in okusa, ni črvivo.

Čas rasti: od avgusta do novembra.

Rastišče: pod trepetlikami, brezami, gabri, topoli in bukvami; raste v skupinah in v večjih množinah.

Uporabnost: užiten.

Možnost zamenjave: podoben mu je brezov turek, Leccinum Testaceo-sca­brum (Secr.) Sing., ki raste pod brezami. Bel bet je prekrit s črnimi kosmiči in je videti hrapav, klobuk je mesnat, rdeče rjav ali sivo rjav, svetlo sivo meso na prerezu le malenkostno pomodri, pri trepetlikovem turku pa postane črno.